Dve leti, ko sem upal na ta trenutek, dve leti, ko sem čakal, da se spet vidimo, dve leti, ki ju moje telo ni pozabilo, da je moje srce v stiski ... tebe Stan! In nič v vas se ni spremenilo: še vedno ista eleganca, še vedno enaka gracioznost, še vedno isto čudo! Z vami se ne ljubimo, ampak komuniciramo. Daleč od seksa je naše telo s telesom izmenjava, harmonija, sokrivda in očaranost ... Vse, kar je pri vas, je nežnost, nežnost, človečnost ... Tako da ne bom več rekel, mora ostati med nami, toda, ko končam ob pisanju te besede obžalujem samo eno, da si tako daleč in da greš tako redko, da vtisneš globoko v svoje srce nostalgijo po naših objemih, obžalovanje naših poljubov, bolečino zaradi tvoje odsotnosti ...